Kadar sem kot otrok zbolela, sta mi starša telesno temperaturo izmerila s precej posebnim »toplomerjem« – šlo je za neke vrste čelni termometer, ki je bil dejansko zgolj na temperaturo občutljiv trak, na njem pa so se obarvale številke na tistem delu, ki je bil občutljiv na posamezno višino »vročine«. Takšno merjenje seveda ni bilo povsem natančno, zato smo včasih uporabili še termometer za merjenje vročine pod pazduho – a le takrat, ko je bilo to res potrebno.
Medtem, ko je bil »listič«, pritisnjen na čelo pravzaprav nekaj zabavnega, je bil termometer podpazduho prav »zoprn«. In zato sem se takrat, ko sem sama dobila otroka, odločila, da ju nikoli ne bom mučila s klasičnim termometrom.
Kupila sem čelni termometer, ki deluje tako za merjenje temperature na čelu kot v ušesu. Nastavek za merjenje v ušesu je prilagojen otrokom, torej je možno merjenje temperature tudi pri dojenčku. Seveda gre za prefinjeno digitalno napravo, ne pa za na temperaturo občutljiv listič, kot so ga uporabljali moji starši.
Čelni termometer se je izkazal za zelo praktičnega, saj hkrati v spomin tudi shranjuje zadnja merjenja in tako ves čas vemo, ali temperatura narašča, ali pada. In seveda je popolnoma zanesljiv – razen takrat, ko je treba zamenjati baterijo.