Del pohištva, ki je obvezen v vsakem dnevnem prostoru, da se na njem spočijemo, so sedežne garniture. Dandanes poznamo različne oblike, velikosti in materiale sedežnih garnitur, ki so se razvijale že daleč nazaj v zgodovini, od tretjega tisočletja pred našim štetjem naprej.
Okoli leta 1800 se pojavi nastanek meščanskega sloja, ki je oblikoval nove značilnosti sloga sedežne garniture imenovan klasicizem. V tem obdobju so se vračali k treznim, mirnim in enostavnim oblikam, spoštovano je bilo ponavljanje in simetrija. V tem času je pohištvo dajalo vtis skromnosti, vitkosti, lahkotnosti in ravnosti, bilo je jasno členjeno in nežnih barv. V tem času se razvije tudi slog empirizem za sedežne garniture, ki je z nastopom Napoleona poleg rimskih in egipčanskih umetniških motivov začel uporabljati težke motive levov, orlov, egipčanskih sfing in labodov. Pohištvo tega časa naj bo odsevalo veličino Napoleonovega cesarstva in je bilo zato masivno ter na podstavkih. Ti motivi so usahnili skupaj z Napoleonovim padcem, nekateri dunajski umetniki pa so razvili svojo različico tega sloga, ki je bila bolj intimna in namenjena meščanskim domovom.
Bidermajer je eleganten slog, ki se je pojavil v meščanskih slojih srednje Evrope po letu 1815 in je vplival tudi na sedežne garniture. Močno razvita obrt je pripomogla, da so se začele pojavljati tudi prve tovarne za proizvodnjo pohištva, katerega linije so bile preproste in gladke. Najbolj pomembna kosa pohištva v tem času sta bila kanape in omara s steklenimi vrati, da so meščani lahko razkazovali svoje bogastvo. Sedežne garniture iz tega časa so bile oblazinjene z blagom iz bombaža, volnenim blagom ali svilo z značilnim progastim vzorcem.