Če spremljate moje zapise, ste opazili, da me vedno poudarjam kako me navdušujejo ljudje in eksotična narava. Da pa sem konkretno začel razmišljati o sebi in svojih vrednotah pa me je privedlo potovanje po Pakistanu. David Vidrih, oseba, ki stoji za svojimi prepričanji in ima skoraj vedno zadnjo besedo, sem se na tem potovanju poglobil vase in opazil, da morda ni vse tako, kot si to predstavljam jaz.
Pred tem potovanjem sem bil le David Vidrih, povprečen Slovenec, ki se trudi z delom za preživetje in da si privoščim kakšno lepo in moderno zadevo. S tem mislim na različne sodobne telefone, dober avto in zmogljiv računalnik ter fotoaparat. Vse te materialne stvari, h katerim sem stremel pa so v bistvu po tem potovanju po Pakistanu postale nepomembne. Ta dežela ne slovi ravno po pozitivnih komentarjih in splošnem mnenju ljudi. Vendar pa bi vas rad s temi zapisi prepričal, da pustite um odprt in če imate možnost, sami obiščete to čudovito državo. Jaz osebno, David Vidrih, zagotavljam da boste prišli domov polni pozitivnih vtisov in s spremenjenim pogledom na svet.
Pakistan je reliefno izredno razgibana dežela. Mene je pot vodila bolj po severu, kjer s svojo veličastnostjo navdušujejo Himalaja, Hindukuš in Karakorum. Te gore so kot varuhinje vznožja in so izredno spektakularne in strah vzbujajoče. Pri gori Hindukuš sem spoznaval in se družil s plemenom Kalaši. To so izredno zanimivi ljudje, ki s svojo preprostostjo in zavezanostjo religiji ter tradiciji živijo svoje življenje na zanimiv način. To ljudstvo počasi, vendar vztrajno izumira in med mojih obiskom tam sem slišal mnogo življenjskih zgodb, katere so me pripravile do razmišljanja o sebi. Takšna razmišljanja so najtežja, saj te privedejo do raznih vprašanj; kdo je David Vidrih, kaj mu je všeč, katere lastnosti ga plemenitijo, zaradi katerih prepričanj je omejen v svojem življenju? Kalaši se za preživetje trdo borijo. Na voljo nimajo elektrike, gretja ali tekoče vode. Vendar pa imajo nekaj, česar večini ljudi primanjkuje: srečo in drug drugega. So izredno zabavni, ne pustijo da bi jih trdo delo ali včasih neizprosne življenjske razmere potrle. V bistvu sploh ne poznajo stresa ali bolezni kot je depresija. Morda nimajo veliko, vendar so notranje zadovoljni in bogati. Med sabo delijo prav vse. Spoštujejo se in si vedno pomagajo. Sploh ne poznajo sebičnosti ali kakršnekoli materialne dobrine, vendar jim je na tem svetu zelo lepo. Po njih bi se morali zgledovati; več časa in energije usmerjati v pristne odnose in veliko delati na nesebičnosti. Materialne dobrine so zavzele prevelik del našega vsakdanjika in smo v bistvu kar malo pozabili na soljudi. Zdaj boste verjetno rekli, da ta David Vidrih nima pojma in da so materialne dobrine dobre za nas in nujne za življenje. Nekaj let nazaj bi se strinjal z vami in celo dodal, da se brez tega ne da sploh živeti. Vendar naj vam razkrijem skrivnost; da se, in to zelo lepo.
Pakistan nudi mnogo. Tej državi se po mojem skromnem mnenju dela velika krivica. Čudovita pokrajina, mogočne gore, velika raznolikost prebivalstva, kultur in religij. Vendar pa je vsem ljudem v tej državi skupno gostoljubje. Pri njih se boste vedno počutili dobro in dobrodošlo. Vedno boste preskrbljeni s prenočiščem ali hrano. So izredno nesebični in za dobrobit družbe med sabo delijo vse. Nisem David Vidrih: moralist, sem popotnik. Zaradi teh ljudi se začel gledati svet z drugimi očmi. Trudim se njihove dobre lastnosti prenesti tudi v svoje življenje in svoje okolje. Včasih se mi zdi to težko, včasih se mi zdi to brezupno, vendar pa se mi na koncu vedno zdi potrebno. Nekje je potrebno začeti in počasi pokazati ljudem, da je na svetu mnogo več lepih stvari kot nov pametni telefon ali super zmogljiv računalnik. Poglobite se vase, delite dobro z ljudmi in tudi vi kmalu ne boste vedeli kaj je depresija ali nespečnost.
Sem David Vidrih in v življenju sem po tem potovanju obrnil nov list. Sedaj hodim po svetu z odprtimi očmi in imam željo pomagati sočloveku. V meni so sedaj ponovno prvinski občutki sreče in radosti ob pomembnih stvareh. To so dobra dejanja v krogu družine, nasmeh prijatelja, ko ga razveselim ali poljub lepe ženske. Začel sem opazovati ljudi in moram vam povedati, da sedaj vidim marsikaj. Oči so ogledalo duše. Poskusite tudi vi gledati ljudi in videli boste, da tudi drugi trpijo in da se tudi drugi veselijo. Še enkrat moj konstantni nasvet; potujte! Spoznajte svet in spoznali boste sebe.
Verjetno si sedaj mislite, da ni vse tako preprosto kot pravi tale David Vidrih. Vendar pa bi tu samo dodal, da si ovire v življenju postavljamo sami in sami sebi preprečujemo rast in napredek.